Kako razmišljajo naši investitorji?

Sama imam zadnje čase predvsem stranke za gradnjo enodružinske hiše. In kakšno je razmišljanje te (večine?) ljudi, kateri se danes spuščajo v gradnjo. Upam si trditi, da pri večini slednje: odločili smo se za gradnjo in potrebujemo papirje za gradbeno dovoljenje. Prva napaka investitorja. Jaz jim pravim kar investitorji, saj gre za investiranje velikega dela denarja, v svoje bodoče bivališče. Gre za gradnjo, to je investicija, katero bo potrebno nekomu zaupat. Vendar ta investitor na začetku ne razmišlja toliko naprej, torej s kom se bo podal v gradnjo. Nekaj jih ima tudi drugo naštudirano misel: imam prijatelje, pa tudi pri prijateljih, znancih, sorodnikih so gradili, ta isti bodo tudi meni. Saj so bil oni zadovoljni z njimi, pa bom po vsej verjetnosti tudi sam zadovoljen z njimi.

Torej potrebujem papirje. Ti hudičevi papirji pa toliko stanejo. Noro veliko, na primer za par tisoč eurov hočejo za izvedbo teh papirjev. Za ta denar si lahko jaz že naredim temelje pri hiši. Včasih nekateri zasledijo, da potrebujejo tudi projekt za izvedbo (ampak le redki). Bom pač poiskal tistega najcenejšega za papirje, saj bi ravnal čisto neumno, če bi že na začetku razispaval denar namenjen za gradnjo hiše. S tem, da ta investitor na začetku sploh ne ve, da ga bo do gradbenega dovoljenja veliko več stal komunalni prispevek, razne odškodnine za spremembo namembnosti zemljišča, odškodnine pri služnostnih pogodbah itd. To ugotovijo seveda naknadno. Vsakemu pa je jasno, da s poplačilom položnice za komunalni prispevek Občini, mora vseeno sam na svoje stroške opremit parcelo na kateri bo gradil. Ampak to je že druga zgodba.

In začne se iskanje kdo bo naredil papirje. Na srečo obstaja internet, pa sodelavci in prijatelji in pošiljanje in klicanje za povpraševanje se kar ne konča. Šok, ko začno prihajat ponudbe nazaj. Razponi v ceni za izdelavo papirjev so veliki, kar za par tisoč eurov. Saj ni važno kdo jo pošilja in kaj ponudba zajema, ampak ta razlika v ceni kar bode v oči. Naslednja misel: še dobro da sem se pozanimal naokoli. Nekaterim je vsaj to jasno, da očitno mi projektanti, v nekem kontekstu izvedbe dokumentacije, ponujamo različen obseg izvedbe le- tega. Ampak ponovno poudarjam, da le nekaterim. Redki so tisti, ki izberejo projektanta (pa ta ni najcenejši, da se razumemo) po priporočilu nekoga, ki je vso zgodbo že dal čez. Nedavno nazaj je ena od mojih strank povedala svojo izkušnjo, ki jo je imela v pogovoru v svoji službi. Povedala je da poiskala arhitekta za svojo hišo. Povraten odgovor je bil: vauu ti si pa vzela kar arhitekta in moja stranka nazaj: ja seveda, kako pa drugače?! Pa naj še dodam, da ni šlo za pogovor za tekočim trakom. Iz slednjega lahko predpostavljam, da smo arhitekti nepotrebna in (zelo pre)predraga investicija.

Skratka jupi vse plačam in dobim gradbeno dovoljenje, no sedaj pa se lahko poslovim od tega izdelovalca dokumentacije. Dobil sem namreč tisti A4 list papirja, ki mi ga je izdala Upravna enota in to je to. Papirji letijo nekam v kot, saj itak niso več uporabni (ker sem gradbeno že pridobil)!

Zakaj smo predragi in je to vržen denar? Odgovor je jasen kot na dlani: ker si z nami ne morejo nič pomagat. Nalijmo si čistega vina: izdelamo jim papirje, ki jih vržejo pred gradnjo v omaro. Oni namreč ne potrebujejo dokumentacije za gradnjo njihove hiše. Vsak kos popisanega in porisanega papirja je odveč. Brez papirjev je hišo namreč znal naredi tudi moj oče, stric, pa tisti gradbinec pri sosedih itd.  Za gradnjo ne potrebujem nikogar, ki bi ga še dodatno plačeval.  Sama sem imela izkušnjo, ko je projekt za izvedbo sameval na gradbišču. Nobeden od izvajalcev ga ni povohal, kaj šele odprl, vse dokljer ni nastal problem, ki ga je bilo potrebno popravit na stroške gradbinca. Rezultat: arhitekti rišemo nekaj kar se kasneje na gradbišču ne uporablja. In zakaj naj bi to že investitorji plačevali? Seveda si tega stroška ne delajo.

In kaj je še danes popularno, montažni izvajalci ponujajo v ceni gradnje tudi izdelavo dokumenatcije. Ta je seveda najcenejša, ker je v ceni hiše, nič mi ni potrebno dodatno plačat. Super oni vedo vse. Naredili mi bodo hišo, pa še sami si bodo narisali načrte. Kaj pa nadzor? Nekje sem slišal (ali piše na internetu) da potrebujem nadzornika. In njihov odgovor: to je čisto brez potrebe, glejte mi vam vse damo v ceni. Nič si ne rabite delat dodatnega stroška. Super in dogodivščina se prične. Oni narišejo, izvedejo in nadzirajo. Za doplačat pa seveda ne bo nič. V realnosti seveda vse do takrat, ko gre za končni obračun. Saj oni vedo že v začetku, da bo potrebno doplačat, saj niste investitorji toliko naivni? Iskali ste nacenejšo ponudbo, dobili vprašljivo kvaliteto in na koncu ste jim še doplačali. Za povrhu vsega pa imate grenak občutek, da po vsej verjentosti niso vse naredili ok. Namreč slučajno, ste med gradnjo povabili na ogled svojega prijatelja (ki je v nekih primerih celo lahko iz stroke gradnje) na ogled vaše hiše in pridobili kar nekaj kontra informacij. Na koncu se konča vsa zgodba tako, da zapisnik z montažnim izvajalcem o prevzemu objekta, naredite kar v avtu in upate da se vam nikoli več ne prikaže pred oči. In največjo uslugo ste narediti izvajalcu, saj je on v kratkem času naredil, zaključil in dobil (zadostno) plačilo, ter lahko svoje “haranje” nadaljuje naprej.

Pa da ne bo pomote, enako je tudi pri marsikaterem izvajalcem klasične gradnje. Pri končnem obračunu vam poda napisan tekst v svoji ponudbi: končna višina cene se obračuna glede na izvedeno stanje. In kaj je izvedeno stanje, cena na kos se ne spremeni, se pa spremenijo količine. Sprememba je običajno seveda navzgor, nikoli navzdol. Investitor pa nima orožja s katerim bi nasprotoval. Nima projekta, nima popisa ocene del in nima nadzornika, ki bi z vso svojo odgovornostjo preveril podan obračun od izvajalca. Nič nima, ker arhitekta ne rabi, nič ga ne rabi, ker je ta papirje že naredil.