Sama ideja postati arhitekt mi je prav isti, tisti trenutek priprasla k srcu

Saj ne vem kje pričet. Vsekakor nekje danes ali v preteklosti. Ja mogoče bo najbolj prav pričeti tam, ko je ideja nastala, ideja postati arhitekt. Sama namreč nisem iz družine, kjer se je arhitekt rodil v družini arhitektov. Ko razmišljam sta moja oba stara očeta, delala neke vrste umetniški poklic. Od očeta oče je znal izvrstno delati z lesom, znal je narediti od okna in vrat, lesenih tesarskih konstrukcij ali omarice v kuhinji. Eno tako omarico ima moja babica še vedno v kuhinji. Z mamine strani pa so imeli nekoč čevljarno. Vsekakor, da sem lahko postala to kar danes sem, se lahko zahvalim svojima staršema, pa tudi starim staršem. Z njihove strani sem očitno dobila pravi trenutek, pravi nasvet. Namreč sem v odraščanju otroštva čutila, da se v prihodnosti vidim v smislu umetnika, vendar je ta pojem zelo širok. V času končevanja osnovne šole je bil to edini znani cilj, torej imeti poklic v svetu umetnosti. Zanimivo prvotno sem hotela postati kreatorka oblačil. Celo sem šla na sprejemne izpite v srednjo Oblikovno šolo v Ljubljani. In sprejemnih izpitov nisem naredila. Danes vem, da je bilo to odlično zame.

Oba moja starša sta zelo realna in sta tisti trenutek od mene bolj vedela, kaj v resnici življenje je, kot jaz sama. Pravilno sta mi svetovala. Pojdi v gimnazijo in boš štiri leta lahko razmišljala kaj iz sebe narediti, hkrati pa boš dobila dobro podlago za kateri koli poklic.

Tistega dneva kaj v življenju postati, se spomnem še danes, kot bi bilo včeraj. V naši (širši) družini je edina poklic kot tak v gradbeništvu, opravljala moja teta in sicer kot pravnica v tem podjetju. Se še danes spomnem tistega pogovora med mano in mojo teto. Zakaj pa ne bi postala arhitekt? In moje podvprašanje: Kaj pa arhitekt počne? Ja ne morem verjet, do takrat sploh nisem vedela, da obstaja poseben poklic za risanje objektov in kreiranje prostora v katerem živimo. Do tistega pogovora so bili objekti in prostor, zame sami po sebi samoumevni. Sama ideja postati arhitekt mi je prav isti, tisti trenutek priprasla k srcu.

In bližal se je konec srednje šole, jaz pa sem kolebala med ekonomijo in arhitekturo. Izgleda, da sem podedovala velik del realnosti življenja ali pa sta mi jo starša pri vzgoji vcepila. Namreč pri odločanju nadaljevnja šolanja, je odigral veliko vlogo tudi ekonomski vidik obstoja v prihodnosti. Prva možnost je bila vsekakor šolanje za arhitektko, druga izbira pa je bila ekonomija. Če bi danes prikazala obe želji v svetu arhitekture, je bilo šolanje za arhitektko sto nadstropna stolpnica, šolanje v svetu ekonomije pa komaj enodružinska hiša.

Hiša iz kart se je podrla, ko nisem naredila sprejemnih izpitov na Fakulteti za arhitekturo. Moja družina je vedela, koliko mi pomeni ta vrsta šolanja. Edina možnost okusiti svet arhitekture, je bil vzporedni vpis s samoplačilom šolanja. Hvala staršem in starim strašem, da sem lahko izkoristila to dano možnost.

Starša sta na prehodu iz osnovne šole v srednjo šolo, odigrali še eno odlično potezo. Slednjo priporočam vsem staršem. To potezo upam, da bom lahko nekoč tudi sama pokoristim pri moji hčerki. Med poletnimi počitnicami sem šla prvič delat za denar. Šla sem v dve popolnoma različni službi. En mesec sem delala v pisarni in en mesec sem delala za tekočem trakom. Tako sem spoznala obe plati življenja in dejstvo, da bom morala en ali drugi način življenja v prihodnosti sprejeti in ga živeti. Ko je postala kriza ali nadaljevati študij ali ne, sem se spomnila tudi teh dveh mesecev in moje izbire.

In začel se je svet borbe, prvi letnik fakultete. V prvem letniku nas je predvanja obiskovalo približno 450 v prvem semestru. V drugi letnik je bil povprečen vpis približno 80 študentov. Sama se spomnem, da sem prihajala na predavanje nekoliko prej, da sem dobila vsaj približno dober sedež, da se je sploh kaj slišalo. Takrat še ni bilo narejenega novega prizidka k Fakulteti in smo imeli predavanje v največji predavalnici v starem delu objektu. Tista predavalnica ima noro zgodovino, baje je med drugim bila nekoč tam celo konjušnica. Kot študentka, v začetku nisem kazala nekega velikega fenomena od arhitekta. Veliko mojih kolegov je bila nagrajena z višjimi ocenami, kot sme bila jaz. Sploh prvi letnik se spomnem, da sem bila velikokrat med tistimi, ki jim je bilo svetovano z naslednjimi besedami: Poji domov, svet arhitekture ni zate. Pa se nisem vdala, sem bila trmasta kot hudič. Izpite sem delala tudi po trikrat, pa vaje in kolokvije ponavljala in ponavljala vse dokljer jih nisem opravila. Vsak popoldan je bilo risanje, doma ali v učilnici na fakulteti, kak popoldna sem preživela tudi v knjižnici. In če pogledam nazaj je bil to užitek, nemogoče bi bilo opravljati vse te ure risanja, če ne bi v tem končno skrajno uživala. Študentski žuri so bili zame zelo redki, mislim da sem bila v celem šoljanju vsega trikrat na žuru. Je bilo dela očitno preveč in prevelika odgovornost do mene same in mojih staršev za dosega cilja. Diplomirala sem po sedmih letih šolanja.

Danes vem, da se je prava šola, takrat po diplomi šele pričela. V vseh teh letih sem spoznavala (in seveda še vedno spoznavam) kaj delo arhitekta pomeni. Vsekakor na začetku ni bilo tako kot so nam pripovedovali na fakulteti: vam ko boste diplomirali se bodo klanjali, dobro boste plačani in vas bodo iskali za delo. Ne pa ni bilo tako, vse je bilo in je obratno. Lahko rečem, da se do danes ni nič spremenilo. Vsekakor je poklic priznan, u ti si pa arhitekt – in tukaj se vsa kraljevost konča. To da smo dobro plačani (ali smo ?) je odvisno od veliko več, kot samo od tega, da si arhitekt. To da te poiščejo za delo, je odvisno od veliko več, kot od samo tega da si arhitekt. Vse je odvisno od tistih, ki naše delo potrebujejo. No, o tem pa kdaj drugič.